September- šola, znanje, odgovornost, prihodnost, …

Vsak mesec v letu ima svoj pomen, svojo vsebino, po kateri je znan vsem. Mesec september je prav gotovo zaznamovan in povezan s šolo, z učenjem, z izobrazbo, s prihodnostjo. Za starše osnovnošolskih otrok pa tudi z organizacijo, kako vse dejavnosti poleg šole vključiti in izpeljati v vsakdanjem življenju družine. Prvi teden v septembru je prava dirka z oblikovanjem popoldanskih urnikov raznih dejavnosti, ki se jih otroci udeležujejo. Veliko dogajanj in skrbi.

Sprašujem se ali je res potrebno otroku natrpati toliko stvari v želji, da mu omogočimo vse, kar si želi in morda tudi ne želi?! Kje so meje natrpanega popoldanskega urnika? Ali je res izhod, da mlade odvrnemo od igric na računalnikih in mobitelih samo zelo usmerjena zaposlitev? Kje pa je ob vseh popoldanskih dejavnostih čas namenjen opravljanju domačih nalog, učenju, pogovoru s starši o delu v šoli, o sošolcih, o prijetnih in manj prijetnih uspehih ali dogodkih, ki so se zgodili ta dan…

Velikokrat se pozablja, da je šola in šolsko delo temeljno v odraščanju in oblikovanju mladega človeka. Vzgoja in izobraževanje-dobrini, ki dajeta odraščajočemu mladostniku odskočno desko za prihodnost: gre torej za  učenje odnosa do vsega okoli nas, za spoštovanje sebe, drug drugega, za skupno sobivanje, ki zahteva upoštevanje določenih pravil; za aktivnost in odgovornost učenca pri šolskem in domačem delu, za sodelovanje pri pouku, za krepitev odgovornosti za svoje delo in dejanja.

Šola je velika in raznolika družina: vsak s svojimi željami, potrebami in pričakovanji, vse pa, ki se srečujemo na hodnikih in učilnicah, druži prizadevanje za izobrazbo, za vzgojo in za kulturo, predvsem tisto srčno kulturo. Čeprav pogosto izgleda, da smo na nasprotnih bregovih, da nas učitelje zanima le znanje učencev, to ni res. Znanje je le sredstvo s katerim  želimo učence najbolje usposobiti za čimbolj uspešno in polno življenje.

Zato drage učenke in učenci, naj bo to leto zaznamovano z večjo vašo aktivnostjo pri šolskem in domačem delu. Tako boste pridobili več znanja, boljše kritično razmišljanje in boljšo uporabo znanja v vsakdanjem življenju.

Straši, spremljajte, spodbujajte ali nadzorujte delo svojih otrok. Prav je, da jim stojite ob strani, da jih bodrite in dvigujete, ko so potrti ali neuspešni. Ampak zavedajte se, da ravno preizkušnje kalijo vaše otroke. Postavljanje mej, spoštovanje dogovorov in moralnih norm, jih pripravlja za človeka vredno in samostojno življenje.

Vsem  skupaj želim, da kljub zahtevnemu času, ki je pred nami, najdemo med šolskim letom veliko priložnosti za skupna sproščena druženja, ustvarjalnost, dobro počutje in  seveda uspešno napredovanje.

Za konec pa še kratka zgodbica, ki naj nas vedno opomni, da si znamo vzeti čas, razmisliti in še le na  to izrekati besede ali obsodbe.

Deklica je v rokah držala dve jabolki. Mama jo je prijazno prosila:
»Ljubica, ali bi dala mamici eno od tvojih dveh jabolk?«
Dekle je za trenutek pogledalo mamo, nato pa hitro ugriznilo najprej eno jabolko, nato pa še drugo.
Mamin nasmeh na obrazu je zamrznil. Trudila se je skriti razočaranje.
Potem pa je deklica iztegnila roko z odgriznjenim jabolkom in ga ponudila mami z besedami: »Izvoli, mami, to je
slajše.«

 

Pa uspešno in zdravo šolsko leto vsem!

mag. Majda Zaveršnik Puc, ravnateljica

 

Velika, svetla in lepa je ta naša šola. Pred šolo park, za šolo igrišče, ko pa vstopiš vanjo, te nagovori avla, ki je ob odmorih polna otroškega vrveža, igrivosti, pa tudi bežnih simpatij; je prostor, kjer se predstavljajo dosežki naših učencev, kjer se družijo generacije na raznih prireditvah in odvijajo razstave.

Veliko dogodkov, tekmovanj, razstav, plesov, pevskega druženja in še kaj se je zvrstilo v teh letih z namenom, da vzgajamo mladi rod in mu privzgajamo odgovornost ter spoštovanje do dela, pravi odnos do govorjene in pete slovenske besede ter do ohranjanja slovenske kulturne dediščine.

 

Želim, da nadaljujemo zastavljeno pot, da skupaj učitelji, starši in širša skupnost pomagamo odrasti naši mladini v samostojne, odgovorne in izobražene ljudi. Zato želim, da se uresničijo besede, zapisane v pesmi Toneta Pavčka:

 

Pravijo: imeti.

Jaz pravim: imeti rad.

Govorijo: uspeti.

Jaz: ne umreti mlad.

Živeti in preživeti.

Kakor jeder brstič,

ki mora zoreti za vse in za nič.

Ni glavno uspeti.

Bolj slavno je ravno živeti

in biti rabna kov

v verigi rodov.

 

mag. Majda Zaveršnik Puc,

ravnateljica

(Skupno 1.073 obiskov, današnjih obiskov 1)