Novembrske poplave skozi oči učencev

 Poplava

Ponedeljek, 5. novembra, ni bil navaden šolski dan. Imeli smo športno vzgojo, ko je nenadoma od vsepovsod začela teči voda.

Nismo vedeli, kaj naj storimo. Bilo je grozno! Vse se je odvijalo zelo hitro. Najprej je bila le lužica, takoj zatem pa je bilo že celo igrišče pod vodo. Bili smo pretreseni in nismo vedeli, kaj naj storimo. Naslednje ure smo čakali v učilnicah, ne da bi vedeli, kaj vse se dogaja zunaj. 

Preteklo je nekaj ur in voda se je začela umikati. Bili smo veseli, da je konec, a vseeno zaskrbljeni za naše domove, starše, prijatelje … Pomagali smo drug drugemu. Bili smo povezani kot še nikoli do sedaj. Skrbelo nas je, da bomo izgubili tisto, kar je bilo do sedaj samoumevno, a nam je bilo pri srcu. Nekaj časa ni bilo mogoče iti domov, zato nas je bilo še bolj strah.

Posledice so bile strašanske! Nekateri so ostali brez domov, drugi pa brez oblačil, pitne vode, postelje … Plazovi so grmeli, voda je uničila vse pred sabo. Tudi naša šolska telovadnica je uničena. Najbrž si marsikdo še dolgo ne bo opomogel. Vseeno pa smo lahko srečni, da smo navkljub uničenim domovom, telovadnici, igriščem mi še vsi živi in zdravi.

Ta nesreča nas je na nenavaden način zbližala in povezala kljub opustošenju, ki ga je pustila za sabo.

(Neja Kotnik, 7. B)

Ponedeljkovo jutro je bilo zame čisto enako kot vsa druga, le da je ati ostal doma. Za naju s sestro je super, če je kdo od staršev doma, saj naju zjutraj peljeta v šolo.

Zunaj je močno deževalo. S sošolci smo pogledovali skozi okno, saj so nas vremenske razmere presenetile. Učitelji nam niso dovolili sprehajati se po hodnikih, lahko pa smo šli na kosilo. Med kosilom smo se prijateljice pogovarjale o tem, kakšna škoda bo nastala. Sošolko je zaskrbelo, kaj bo z njihovimi mačkami. Po kosilu sem poklicala atija, da je prišel po mene. Mama je doma pripovedovala, da je bilo na cesti veliko prometa. Z njo je prišla tudi Anina mama, ki je prosila, če lahko, dokler ne mine nevarnost, ostaneta s hčerko pri nas. Prijazno smo ju povabili. Čez čas je prišel še Anin ati, ki je med poplavami delal. Ana je spala pri nas, njeni starši pa so zvečer šli pogledat poplavljeno hišo. Tam so tudi prespali. Ana je še en dan prespala pri nas, potem pa je spala že doma. Po nekaj dnevih trdega dela so lahko že normalno zaživeli.

Moji spomini na ta dan so grozni in žalostni. Najbolj sem si zapomnila besede Aninega atija, ki je povedal, da jim je uničilo vse slike iz otroštva, sedežno in še veliko drugih stvari. Upam, da se to nam ne bo nikoli zgodilo. Res ne vem, kam bi potem šli.

(Katja Brvar, 6. R.)

Tega jutra sem šla v šolo brez skrbi. Že med 4. uro se je vse spremenilo.  Voda je začela dreti čez cesto, ki je postajala neprevozna. Vse nas je zgrabila panika in mislili smo, da bomo lahko šli prej domov, vendar smo morali počakati na starše. Moj ati je prišel malo po drugi uri. Povedal mi je, da je moji omi odneslo polovico mostu, da ima uničen vrt in da je voda zalila klet. Na poti domov so čez cesto zdrknili trije plazovi, zato je moral najprej odstraniti nekaj zemlje, da je lahko peljal mimo. Mimogrede smo se zapeljali še k omi. Z bratom nisva mogla verjeti očem. Reševalci so s čolni reševali ljudi iz hiš. Tudi pri omi je bilo grozno. Bila je žalostna.  Bala sem se tudi za druge prijatelje, če bodo prišli domov. Cel večer smo vsi v družini spravljali zemljo s ceste, pa še deževalo je. Vsi smo bili zelo utrujeni. Naslednji dan smo se v šoli pogovarjali samo o poplavah. Nekaterim je voda uničila celo stanovanje. Upam, da se to ne bo nikoli več ponovilo. 

(Brina Stropnik, 6. R.)

Videla sem, kako je voda odnesla avto. Nekateri  moji sošolci so s starši predčasno odhajali domov, po mene pa mama ni mogla priti, ker ceste niso bile prevozne. Ko je končno našla prevozno pot do šole, sva lahko z bratom odšla domov. Klet doma je bila poplavljena. Ko smo doma počistili, smo šli pomagat sosedom, saj so imeli poplavljeno celo hišo. Mami in ati sta tako pomagala pozno v noč, z bratom pa sva si morala sama pripraviti večerjo in iti spat. V našo hišo smo sprejeli tudi družino, ki ji je grozil plaz, in psa, ki je bil žrtev poplave, saj mu je odneslo kočo.

(Enja Tonkli, 4. R.)

Šel sem k bratu v sosednji razred in ga vprašal, če pride kdo po naju. Ker brat ni vedel, sem poklical mamo, a se mi ni oglasila, ker telefon ni delal. Nato sem poklical očeta, ki mi je rekel, naj greva k babici, ki živi na drugi strani ceste. Ko sva se oblekla in želela oditi, naju učitelji niso spustili. Nihče ni smel zapustiti šole brez spremstva odraslih. Ravno takrat pa naju je prišla iskat babica … Po nekaj urah smo bili spet vsi skupaj doma.

(Tomaž Turinek, 4. R.)

Po mene je v šolo prišel ati. Doma nas je čakal telefonski klic. Bila je babica, vsa objokana, in povedala, da je voda vdrla v njeno hišo. Ko smo prišli k babici, je stric že pomagal dediju in babici. Tudi jaz sem pomagala. Svetili smo si s svetilkami, saj ni bilo elektrike. Poplavilo je vse, tudi stanovanje moje prababice. Ko je spet zasvetila luč, sem šele videla, kakšna škoda je nastala. Takrat so se tudi meni začele nabirati solze v očeh. Vse v hiši je bilo uničeno. Čistili smo dolgo v noč.

(Nastja Pusovnik, 7. R.)

Ko sem odšla na avtobus, me je skrbelo, kako je doma, saj doma ni bilo nikogar. Vse naokoli je bilo poplavljeno. Pod vodo je bila njiva, kozolec, nad hišo pa je lezel plaz. Hiša ni bila poplavljena, zato sem si malo oddahnila. Imeli smo srečo, da je prišla voda le v hlev.

(Nika Nahtigal, 7. R.)

Med poukom sem večkrat pogledal skozi okno in vsakič je deževalo močneje. Skrbelo me je, kako bova z bratrancem prišla do glasbene šole, saj bova premočena do kosti. Kmalu smo po zvočniku slišali, naj učitelji prestavijo avtomobile, saj je voda že zalila parkirišče. Stekli smo do okna s pogledom na telovadnico ter obnemeli, saj je voda segala že do vrat. Po tihem sem prosil, da ne bi poplavilo mojega najljubšega prostora v šoli. Učitelji so nas obvestili, da so vse ceste okoli šole pod vodo in avtobusi ne vozijo. Poiskal sem mlajšega brata in skupaj sva po telefonu poklicala starše. Preteklo je kar nekaj časa, preden je mama lahko prišla do šole in naju odpeljala domov. Med potjo sem iz avtomobila gledal poplavljene hiše, avtomobile, narasle in podivjane potoke, polomljena drevesa in plazove. Ko sem doma stopil v hišo, ki je bila varna pred vsem tem, sem si oddahnil, toda misli so mi še vedno uhajale na telovadnico in šolo. Šele zvečer pri poročilih sem dojel moč narave, ki je mnogim ljudem uničila domove in za vedno spremenila življenje.

(David Britovšek, 7. R.)

Med poukom sem od atija sprejela sporočilo, da je vse okoli naše hiše poplavljeno in moram ostati v šoli, dokler se voda ne bo umaknila. Tako ali tako ne bi mogla nikamor, saj učiteljice niso spustile iz šole nikogar brez spremstva staršev. Nato je zmanjkalo še elektrike. Nekateri so bili zelo zaskrbljeni, saj niso vedeli, kako bodo prišli domov. Pome je prišel dedi. V naši hiši je vladala zmešnjava. V kleti so črpali vodo, na tleh je bilo veliko mokrih brisač. Čez nekaj dni smo si s sošolkami ogledale našo uničeno telovadnico. Pogled nanjo mi ni bil prav nič všeč. Parket so že odstranili in ostale so samo umazane lesene deske. Na tleh je ležalo veliko vrvi. Upam, da bodo telovadnico hitro popravili, saj moramo k telovadbi hoditi v oddaljeno športno dvorano in s tem izgubljamo čas za športno vzgojo. 

(Lara Acman, 7.r.)

Ta dan je naše kraje zajelo močno deževje. Mimo naše hiše v Florjanu teče potok Toplica, ki je hitro naraščal. Kaj kmalu je poplavil travnik za našo hišo. Zaradi močnega naliva se je zamašila tudi kanalizacija in voda se je začela hitro dvigovati. Začela je teči v hišo, delavnico, garažo. Zalila je kuhinjo, pisarno in kletne prostore. Hitro smo začeli reševati, kar se je dalo, vendar je bilo premalo časa, zato je večina stvari ostala pod vodo. V hiši smo imeli več kot meter vode. Ker je bilo nevarno, da bi se razlilo jezero v Šoštanju, smo morali okoli 15. ure zapustiti hišo. Iz hiše so nas gasilci odpeljali s čolnom.

(Žan Sovič, 4. R.)

Med uro športne vzgoje je prišla po nas učiteljica in nam rekla, naj hitro vse pospravimo in odidemo v avlo. Na hodniku je vladala prava zmeda. Gospa ravnateljica, učitelji in večji fantje so hodili gor in dol in nosili stvari ter kričali vse povprek. Šele ko sem pogledala skozi vrata, sem spoznala, kaj se dogaja. Voda je bila povsod. Vsi smo morali oditi v učilnice v višjem nadstropju. Nikogar niso pustili domov, če niso ponj prišli starši. Ko sem srečno prišla domov, sem skozi okno videla povsod polno ljudi, ki so gazili po vodi. Hiše, še posebej kleti, so bile poplavljene. Pred sosednjim blokom je stala skupina delavcev, ki so živeli v kletnih stanovanjih. Povsod so bili gasilci, ki so pomagali po svojih močeh.

(Ella Karić, 7. R.)

Začel se je pouk. Prvih par ur je bilo zelo zaspanih in vsi smo bili utrujeni. Začela se je športna vzgoja in imeli smo se super, saj smo lahko počeli kar smo hoteli. Čez nekaj  časa se je skozi stranska vrata telovadnice dobesedno vlila voda, vsi smo se smejali, a čutil sem veliko tesnobo in se takoj preoblekel. Stekel sem v avlo in videl, da je igrišče polno vode. Takoj sem poklical očeta, ali je v stanovanju kaj poplavljeno. To je bila prva misel, ki sem jo čutil. Poklical tudi stare starše in so povedali, da je vse v redu. Vedel pa  sem, da bo pri babici borno, vendar je nisem klical, a se je izkazalo, da je tudi tam vse v redu. V  srcu sem čutil veliko olajšanje. Vendar me je skrbelo tudi za druge sorodnike in prijatelje. Tisto noč nisem mirno spal, saj sem se bal, da se pripeti kaj hudega, saj smo ljudje proti materi naravi nemočni. Želel sem pomagati sorodnikom in prijateljem, a nisem mogel.

(David Fijavž,  9. R.)

Lilo je kot iz škafa. Cel dan je deževalo in mene sploh ni skrbelo. Deževalo je vedno močneje; ko sem pogledala skozi šolsko okno, je voda iz žlebov kar tekla čez. Nato pa je na igrišču začela voda naraščati. Takrat me je malce stisnilo v srcu. Vsi smo postali panični, no vsaj jaz, saj je deževalo in voda na igrišču je vse hitreje naraščala. Učitelji so odšli umaknit  svoje avtomobile, mi pa smo sami ostali v razredu. Klicali smo starše in jim to povedali, saj smo bili vsi zaskrbljeni. Meni je srce hitro bilo, ker me je bilo strah, kaj se bo zgodilo. Ko je zazvonilo, smo odšli v drug razred. Videli smo še drugo stran šole. Tam je bil cel travnik poplavljen in voda je uhajala na cesto. Bilo je strašno! Ampak potem smo se malo  umirili. Počakali smo v razredu, dokler niso po nas prišli starši ali pa so pripeljali avtobusi.

(ANA PEČOVNIK, 6. C)

Nato smo vsi stekli k oknu. Gledali smo. Voda je zalila vse. Celo košev za smeti ni bilo več videti, prav tako ne peskovnika. Vrat na igrišče ni bilo mogoče odpreti. V kanalizacijske odtoke voda ni več mogla odtekati. Telovadnica je bila polna vode in prav telovadnica je bila prostor, ki je bil najbolj uničen. Takrat je nekdo rekel, naj se pomirimo, bila je učiteljica, ampak njen glas je prekinilo obvestilo. Po zvočniku so povedali, da morajo učitelji obvezno odmakniti avtomobile s parkirišča. Učiteljica nas je pustila same in šla prestavit avto. Takrat je v razredu zavladal nek čuden občutek, še zdaj ne vem kakšen. Vendar, ko je prišla učiteljica nazaj v razred, vsa premočena od vode, ki ji je segala do kolen, smo bili še bolj živčni. A ni bilo časa za to, saj smo morali hitro v naslednjo učilnico. Kaj pa se je na koncu zgodilo s telovadnico? Tla so bila čisto uničena, zato še zdaj ne telovadimo v njej.

(Laura Lina Konec, 6. R.)

Bili smo pri športni vzgoji, ko se nenadoma zadere sošolec: »Voda!« Videli smo, kako je skozi stranska vrata vdirala voda. Stekel sem v garderobo po telefon, da bi poslikal. Hodnik je že bil poln vode. Pogledam na stranišče in vidim, da iz WC školjke brizga voda. Na srečo so bile garderobe še suhe. Učitelji so nas naganjali iz telovadnice v avlo, vendar nas je nekaj sezulo copate in smo brodili po vodi kar bosi. Skoraj vsi so se že umaknili razen treh. Šli smo se novinarje in s telefoni snemali vedno hujše razmere. Še elektrike je zmanjkalo. Nastali so originalni posnetki poplave v telovadnici. Tega ni posnel nihče drug …

(Tadej Kosi, 9. R.)

Iz vode so gledale samo še krošnje dreves okoli telovadnice, malo nogometnega gola in koša za košarko. Reka se je spremenila v jezero, ki je segalo čez stadion, ceste, avtomobile. Reševalci so ljudi reševali s čolni … Premišljevali smo, da bomo mogoče morali prespati v šoli. Skupaj smo se stiskali in v strahu gledali skozi okna. V razred je stopila učiteljica. V upanju, da prinaša boljše novice, smo stekli k njej. A je povedala, da so vse ceste zaprte. Šolski avtobusi niso vozili. V avli sem slišala pogovor ravnateljice s šoferjem, ki je povedal, da v naš kraj ni mogoče priti. Mama tudi ni mogla takoj priti po mene. Šola se je počasi praznila, ko so začele vode upadati. Tedaj mi je mama sporočila, da pride po mene stric. Seveda sem med zadnjimi zapustila šolo. Peljala sva se po cesti, ki ni bila več cesta. Čez njo je tekel slap, poln kamenja, lesa, zemlje. Zamižala sem in oči odprla šele, ko sem bila doma.

(Nika Krošel, 7. R.)